Delovne razmere

Delovne razmere pedagoškega osebja v višjem šolstvu

Predavatelji in inštruktorji v javnih višjih šolah so javni uslužbenci. Zaposlujejo se na način in po postopku, ki ga določa zakon. Kandidati za predavatelje se najprej prijavljajo na razpis za pridobitev naziva predavatelj določenega predmeta oziroma za največ tri predmete. Višje strokovne šole morajo razpis objaviti vsake 3 leta. Predavatelja, ki izpolnjuje vse predpisane pogoje, imenuje predavateljski zbor višje strokovne šole za 5 let, k njegovemu imenovanju pa mora dati soglasje komisija za akreditacijo. Če se šola šele ustanavlja, imenuje prvi predavateljski zbor komisija za akreditacijo.

Naziv velja za poučevanje določenega predmeta na katerikoli višji strokovni šoli. Šele po pridobitvi naziva predavatelj se kandidat za zaposlitev lahko prijavi na javne razpise prostih delovnih mest, ki jih prav tako objavljajo višje šole. Izbiro med prijavljenimi kandidati opravijo direktorji oziroma ravnatelji višjih šol in njihove razpisne komisije.

Delovne razmere v javnih višjih šolah so okvirno določene s splošno delovnopravno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami, z zakonom o javnih uslužbencih ter s šolskimi predpisi (glej tudi Delovne razmere vzgojiteljev in učiteljev). Večina predavateljev višjih strokovnih šol ima s šolami sklenjene podjemne pogodbe, le manjši del ima sklenjeno delovno razmerje. S tem je zagotovljen svež pretok izkušenj iz prakse v študijski proces. Po podatkih Eurostata je bilo v 2020 razmerje med študenti in akademskim osebjem 15,8:1. Med osebjem je bilo 43,3 % žensk (vir: Eurostat).

Delovne razmere akademskega osebja v visokem šolstvu

Visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci na javnih visokošolskih zavodih so javni uslužbenci. Njihovi delovni pogoji so določeni s splošno delovnopravno zakonodajo, zakonom o javnih uslužbencih, kolektivnimi pogodbami in predpisi o visokem šolstvu. Po podatkih Eurostata je bilo v 2020 razmerje med študenti in akademskim osebjem 14:1. Med osebjem je bilo 14,6 % žensk (vir: Eurostat).

Politika načrtovanja potreb in ponudbe

Demografske projekcije, gibanje vpisa, število zaposlenih in vrste zaposlitev spremlja in objavlja Statistični urad RS. Ministrstvo za izobraževanje spremlja statistične objave in daje soglasje k predlogu vpisa študentov.

Na kadrovsko načrtovanje v posameznih visokošolskih zavodih delno vplivajo finančni predpisi. Javni visokošolski zavodi morajo ob sprejetju programa dela in finančnega načrta sprejeti tudi kadrovski načrt, pristojni minister pa jim mora posredovati izhodišča za pripravo. Kadrovski načrti za leto 2022 morajo biti pripravljeni tako, da skupno število zaposlenih, ki se financirajo iz vira državni proračun, proračun občin, ZZZS in ZPIZ in z drugimi javnimi sredstvi za opravljanje javne službe, ne presega dovoljenega števila zaposlenih iz teh virov, kot je določeno v kadrovskih načrtih za leto 2021. To velja za celotni javni sektor.

Predpisi o kakovosti v visokem šolstvu zahtevajo kadrovski načrt že za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa. Ta je predmet presoje tudi pri zunanji evalvaciji.

S finančnimi predpisi je določeno, da mora visokošolski zavod pripraviti letni program dela. V njem mora predstaviti načrte novih zaposlitev visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, načrt upokojevanja in morebitnih prerazporeditev. Načrtuje se tudi pedagoško in raziskovalno usposabljanje, usposabljanje za tutorstvo, delo s študenti s posebnimi potrebami ipd.

Vstopanje v poklic

Zaposlovanje pedagoškega osebja v višjem šolstvu

Delovna mesta pedagoškega osebja višjih šol, določena v sistemizaciji delovnih mest, se javno razpisujejo. Sistemizacijo delovnih mest določi ravnatelj oziroma direktor višje šole. Ravnatelj oziroma direktor odloči tudi o razpisu prostega delovnega mesta in izbere kandidata izmed prijavljenih, ki imajo veljaven naziv predavatelj višje šole. Z izbranim kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi praviloma za nedoločen čas, lahko pa tudi za določen čas ali pa sklene podjemno pogodbo. Delovno razmerje je lahko sklenjeno za polni delovni čas ali krajši. V pogodbi se določijo zakonske pravice zaposlenega in pravice, dogovorjene s kolektivno pogodbo.

Pogodbo o zaposlitvi je mogoče sporazumno razveljaviti. Zaposleni jo lahko enostransko odpove. V zakonsko dovoljenih primerih jo lahko odpove tudi šola.

Zaposlovanje akademskega osebja v visokem šolstvu

Visokošolski zavodi svojo notranjo organiziranost in delovanje določijo sami. V skladu s splošnimi predpisi sami odločajo o izvolitvah v nazive in sprejemajo merila za izvolitve. V njihovi pristojnosti je tudi politika zaposlovanja visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Za usklajevanje izobraževalnega, znanstvenoraziskovalnega oziroma umetniškega in drugega dela na univerzi je pristojen rektor, na samostojnem visokošolskem zavodu pa dekan. V njuni pristojnosti je tudi sistemizacija delovnih mest in sklepanje delovnih razmerij. Pri določanju sistemizacije in razporeditvi delovnih mest rektor ali dekan upošteva:

• obseg izobraževalnega, raziskovalnega in umetniškega dela,
• z zakonom predpisane določbe o obremenitvah učiteljev,
• usmeritve, določene z nacionalnim programom visokega šolstva (npr. razmerje med številom študentov in številom visokošolskih učiteljev in sodelavcev), ter pravila za opravljanje raziskovalno-razvojne dejavnosti.

Po splošnih predpisih in predpisih o visokem šolstvu se delovna mesta zasedajo na podlagi javnega razpisa. Da bi pridobili in zaposlili čim boljše učitelje, se visokošolski zavodi odločajo tudi za mednarodne razpise. Delovna mesta se razpisujejo in zasedajo v rokih in na način, kot to določa statut visokošolskega zavoda.

Poklicni status

Predavatelji in inštruktorji v javnih višjih šolah so javni uslužbenci. Naloge delodajalca izvršuje ravnatelj oziroma direktor višje šole. Za zaposlovanje in delovna razmerja javnih uslužbencev v višjih šolah ter za njihove pravice in dolžnosti se uporabljajo Zakon o delovnih razmerjih, Kolektivna pogodba za vzgojo in izobraževanje ter šolska in višješolska zakonodaja. Zaposlovanje se izvaja tako, da je zagotovljena enakopravna dostopnost delovnih mest za vse zainteresirane kandidate pod enakimi pogoji. Poleg tega je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolje strokovno usposobljen za opravljanje nalog na določenem delovnem mestu.

Visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski delavci na javnih visokošolskih zavodih so javni uslužbenci. Naloge delodajalca izvršuje rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda. Pravnih podlag za urejanje njihovega poklicnega (zaposlitvenega) položaja je več. Urejajo ga:

• splošni zakon o delovnih razmerjih: v njem so določena splošna pravila o delovnih razmerjih, sklepanju pogodb o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (za določen ali nedoločen čas, polni ali krajši delovni čas), pravicah in obveznosti iz tega razmerja (pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, pripravništvo, poskusno delo, razporeditev delovnega časa, odmori, dopusti in odpovedni roki, plačilo za delo);
• zakon o javnih uslužbencih: ta zakon vzpostavlja najpomembnejša načela pri njihovem zaposlovanju, kot so enakopravna dostopnost delovnega mesta, strokovna in poklicna etika, splošne kompetence, zanesljivost, odgovornost za rezultate, učinkovito gospodarjenje, varovanje poklicnih interesov, preglednost ipd., ter način določanja pravic in obveznosti javnih uslužbencev.

Plače in nagrade so urejene z zakonom o plačah v javnem sektorju, vladnimi uredbami (o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, o delovni uspešnosti ob povečanem obsegu dela ali ob prodaji blaga in storitev na trgu, položajnih dodatkih ipd.), kolektivnimi pogodbami in internimi merili za vrednotenje dela.

Plače

Za plače pedagoškega osebja višjih šol ter visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev veljajo enake zakonske podlage kot za plače pedagoškega osebja v osnovnih in srednjih šolah.

V višjih šolah ob upoštevanju predpisov določa plače ravnatelj oziroma direktor višje šole. Odloča tudi o napredovanju osebja v plačilne razrede ter predlaga njihovo napredovanje v nazive.

Konkretna plača za posameznega visokošolskega učitelja se določi po postopku, ki je navadno določen z internim pravilnikom o vrednotenju dela ali podobnim predpisom visokošolskega zavoda. Učitelji lahko v posameznem nazivu napredujejo za štiri oziroma pet razredov. Napredovanje je mogoče na tri leta; v tem obdobju morajo zbrati zadostno število točk. Ocenjuje se tudi letna delovna uspešnost.

Najnižja in najvišja mesečna osnovna plača

Dodatki

Plača je sestavljena iz osnovne plače in dodatkov. K plači akademskemu osebju pripadajo po splošnih predpisih, ki veljajo za vse javne uslužbence, in po kolektivni pogodbi dodatki za:

• položaj,
• delovno dobo,
• mentorstvo pripravniku,
• končan študij na tretji stopnji, če ta ni pogoj za zasedbo delovnega mesta,
• posebne obremenitve: delo v deljenem delovnem času, v popoldanskem času, nadurno delo, povečan obseg dela.

Zaposleni ima pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev pri delu na domu. Višino nadomestila določita delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi.

Bonusi

Pedagoškemu osebju višjih šol ter akademskemu osebju v visokem šolstvu pripadajo enaki bonusi kot pedagoškemu osebju v predšolski vzgoji, osnovnem in srednjem šolstvu.

Delovni čas in dopusti

Delovni čas in dopusti pedagoškega osebja v višjih šolah

Predavateljev poln delovni čas po splošni delovni zakonodaji je 5 dni na teden po 8 ur dnevno oziroma 40 ur na teden. V polni delovni čas spada pravica do 30-minutnega odmora za kosilo.

V 40-urnem delovniku imajo predavatelji višjih šol z zakonom določeno 16-urno učno obveznost, inštruktorji pa vodenje 480 ur vaj letno. Predavateljevo delo obsega predavanja, vaje, konzultacije, izpite, mentorstvo pri diplomskih nalogah, posodabljanje študijskih programov, pripravo učnega gradiva, sodelovanje z delodajalci na njihovem strokovnem področju in strokovno razvojno delo. Inštruktor vodi vaje in jih ocenjuje.

Obveznosti predavateljev in inštruktorjev so razporejene v študijskem letu, in sicer od začetka oktobra do sredine julija. Letni dopusti se razporejajo od julija do septembra. Letni dopust predavateljev obsega največkrat od 24 do 35 delovnih dni, odvisno od stopnje izobrazbe in let delovne dobe. Starejšim od 50 let pripada 5 dodatnih dni letnega dopusta.

Dodatni plačani dnevi odsotnosti so mogoči zaradi bolezni, nege družinskega člana, izobraževanja, priprave in opravljanja strokovnega izpita, udeležbe pri kulturnih in športnih dogodkih nacionalnega ali mednarodnega pomena, naravnih nesreč, poroke, rojstva otroka, smrti bližnjih, selitve in humanitarnih dejavnosti.

Delovni čas in dopusti akademskega osebja v visokem šolstvu

Neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, je določena z Zakonom o visokem šolstvu in znaša za:

• docenta, izrednega in rednega profesorja 5 do 7 ur tedensko,
• višjega predavatelja, predavatelja in lektorja 9 ur tedensko,
• asistenta 10 ur tedensko.

Oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in si k njemu pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo.

Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ:

• 2 uri docentu, izrednemu in rednemu profesorju,
• 3 ure višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju,
• 4 ure asistentu.

Neposredno tedensko pedagoško obveznost in največ 4 ure dodatne tedenske pedagoške obveznosti za druge visokošolske sodelavce določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom.

Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost.

Glede na število študentov v skupini pri predmetu se docentu, izrednemu profesorju, rednemu profesorju, višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju neposredna tedenska pedagoška obveznost lahko zmanjša za največ 2 uri. Sorazmerno se lahko tem zmanjša tudi, če opravljajo raziskovalno in razvojno delo.

Merila za zmanjšanje neposredne pedagoške obveznosti določijo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov, jih med seboj uskladijo ter pošljejo reprezentativnim sindikatom. Ti lahko v 15 dneh izrazijo svoje mnenje. K merilom si morajo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov pridobiti še soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo.

Docent, izredni profesor, redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstveno-raziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20 % polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu.

Če so bile izrabljene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, lahko visokošolski zavod sklene podjemno pogodbo o delu. Sklene se lahko za največ eno tretjino pedagoške obveznosti in največ za deset mesecev v študijskem letu. Kdor ima sklenjeno delovno razmerje v visokošolskem izobraževanju, mora pred sklenitvijo pogodbe o delu predložiti soglasje delodajalca.

Delovni čas visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev je 40 ur tedensko, skupaj s 30 minutnim odmorom dnevno. Obseg neposredne pedagoške obveznosti je določen z zakonom, z internimi pravilniki je določen čas za pripravo na pouk, mentorstva, preverjanje znanja ipd., čas za raziskovalno delo in sodelovanje pri upravljanju visokošolskega zavoda. Pedagoške obveznosti se lahko tudi prerazporedijo (oziroma ustrezno zmanjšajo) zaradi drugih nalog, npr. opravljanja vodstvenih funkcij ali povečanega obsega znanstvenoraziskovalnega dela.

Študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra, pouk poteka v dveh semestrih po 15 tednov, navadno od 1. oktobra do sredine januarja, in od sredine februarja do konca maja. Del januarja in del februarja, junij in september so opredeljeni kot izpitna obdobja, julij in avgust pa kot počitnice. Letni dopust se navadno izrabi med počitnicami. Trajanje dopusta se določi individualno, ob upoštevanju splošnega zakona o delovnih razmerjih in internih pravil delodajalca (najmanj 4 tedne oziroma 20 delovnih dni, dodatni dnevi za delovno dobo, zahtevnost dela, starost nad 50 let). Visokošolski učitelji imajo tako kot vsi drugi delavci pravico do dodatnih plačanih prostih dni zaradi bolezni, nege družinskih članov, dodatnega izobraževanja, poroke, rojstva otroka, smrti v družini in drugih izrednih dogodkov. Zaradi nekaterih osebnih okoliščin je po dogovoru z delodajalcem mogoč tudi neplačan dopust.

Poklicno in karierno napredovanje

Poklicno in karierno napredovanje pedagoškega osebja v višjem šolstvu

Predavatelji in inštruktorji lahko napredujejo v naziv mentor, svetovalec in svetnik.

Predavatelji lahko kandidirajo na položaje vodje programskega področja, ravnatelja oziroma direktorja, pod pogoji, ki jih določa zakon.

Poklicno in karierno napredovanje akademskega osebja v visokem šolstvu

Poklicno in karierno napredovanje v visokem šolstvu je povezano z izvolitvenimi (habilitacijskimi) nazivi. Postopek za izvolitev se v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda. Pri tem je treba od leta 2010 naprej upoštevati Minimalne standarde za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih, ki jih je sprejel svet Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.

Visokošolske učitelje, znanstvene delavce in sodelavce volijo senati visokošolskih zavodov. Docenti, izredni profesorji, višji predavatelji, predavatelji, lektorji, znanstveni sodelavci in višji znanstveni sodelavci se volijo za pet let, redni profesorji in znanstveni svetniki pa za neomejeno dobo. Visokošolski sodelavci se volijo za dobo, določeno s statutom, praviloma za tri leta. Naziv se lahko tudi odvzame.

Upokojeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci obdržijo naziv, ki so ga imeli ob upokojitvi.

Z Zakonom o visokem šolstvu so določena okvirna merila za izvolitev v naziv, minimalne standarde je sprejel svet Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, visokošolski zavod lahko pa lahko sprejme tudi zahtevnejša in strožja merila.

Z minimalnimi standardi je po vsebinski plati natančneje razčlenjena usposobljenost za strokovno ali umetniško delo ter pedagoška usposobljenost. Po formalni plati je določeno, kako se usposobljenost izkazuje. Gledano vsebinsko, je pomembna uspešnost pri reševanju znanstvenih, raziskovalno-razvojnih ali strokovnih problemov, aktivno delovanje v mednarodnem prostoru ter izkušnje pri delu v poklicnem okolju.

Za pedagoško usposobljenost je treba izkazati razumljivost in sistematičnost pri pedagoškem delu, uspešno mentorstvo pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah, raziskovalnem delu, mednarodnih izmenjavah ipd. Sem spada tudi odnos do študentov, priprava študijskih pripomočkov in gradiv, razvijanje specialnih učilnic, pedagoško usposabljanje.

Strokovna usposobljenost se izkazuje z dokumentiranimi objavami o znanstvenoraziskovalnem delu oziroma javnimi avtorskimi umetniškimi deli (bibliografijo) in dokazili o sodelovanju v mednarodnem prostoru (vabljena predavanja, članstvo v mednarodnih združenjih, navedki v znanstveni literaturi, poučevanje na tujih visokošolskih zavodih, sodelovanje na festivalih in podobnih prireditvah v tujini, nagrade). Ob prvi izvolitvi v naziv mora kandidat predložiti tudi dokazilo o aktivnem znanju vsaj enega tujega jezika.

Pedagoška usposobljenost pri prvi izvolitvi v naziv se izkaže z javnim preizkusnim predavanjem, pri naslednjih pa s pozitivnim mnenjem študentskega sveta. Merila imajo še poglavje o posebnih pogojih za izvolitev v naziv, v katerem so s kazalniki za kakovost in opredelitvijo količinskih pogojev določeni pogoji za izvolitev v posamezni naziv. Ob izvolitvi v naziv rednega profesorja se ti navadno predstavijo z javnim inavguracijskim predavanjem, učitelji z umetniških študijskih področij pa z javno predstavitvijo svojega umetniškega dela.

Za ponovno izvolitev v isti naziv mora kandidat izpolniti vsaj polovico pogojev, kot se zahtevajo ob prvi izvolitvi. Visokošolski učitelji praviloma napredujejo v višje nazive po izteku roka, za katerega so bili izvoljeni, in po ustaljenem vrstnem redu. Če kandidat izkaže izjemne dosežke, lahko napreduje predčasno in mimo vrstnega reda. Visokošolski učitelji lahko kandidirajo za predstojnike kateder, oddelkov in drugih notranjih organizacijskih enot na visokošolskem zavodu, lahko so izbrani za prodekane ali dekane, tisti z najvišjimi nazivi za prorektorje in rektorje. Visokošolski učitelji in znanstveni delavci so lahko tudi vodje raziskovalnih programov, projektov, infrastrukturnih skupin ipd.

Upokojevanje in pokojnine

Za upokojevanje pedagoškega in akademskega osebja veljajo enaka pravila kot za vzgojitelje in učitelje v predšolski vzgoji, osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju.