Področja študija

Študijski programi druge stopnje so magistrski študijski programi (magisterij stroke). Po Uredbi o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja se razvrščajo v raven 7. Obsegajo 60 ali 120 kreditnih točk in trajajo eno ali dve leti. Trajanje posameznega magistrskega študijskega programa mora biti načrtovano v povezavi s trajanjem študijskega programa prve stopnje. Na istem strokovnem področju skupno trajanje ne sme presegati pet let (3+2, 4+1).

Med študijske programe druge stopnje spadajo tudi enoviti magistrski študijski programi, ki trajajo pet ali šest let.

Ponudba zajema vsa študijska področja v skladu s klasifikacijo ISCED (8 širokih področij in 22 ožjih). V praksi velika večina programov traja dve leti. Enoletnih programov je malo, spadajo pa na področja umetnosti, družboslovja in izobraževanja učiteljev.

Vpisni pogoji

Splošni pogoj za vpis v enoletni ali dvoletni magistrski študijski program je končan študijski program prve stopnje. Posebni pogoji so določeni z vsakim študijskim programom posebej. Opredeljeni so študijski programi z ustreznih strokovnih področij, za kandidate z drugih področij je glede na različnost med strokami določenih od 10 do 60 kreditnih točk premostitvenih obveznosti. Kot pogoj za vpis se lahko določijo tudi posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti ali ustrezne delovne izkušnje.

Pogoje za vpis v študijske programe druge stopnje izpolnjuje tudi, kdor je končal enakovredno izobraževanje v tujini.

Če je število prijavljenih kandidatov večje od števila vpisnih mest in je vpis omejen, visokošolski zavod uporabi merila za izbiro kandidatov, ki so opredeljena v študijskem programu. Upošteva se uspeh pri študiju prve stopnje (npr. povprečna ocena študija), lahko tudi ocene pri posameznih predmetih oziroma predmetnih področjih prve stopnje. V nekaterih magistrskih študijskih programih je kot merilo za izbiro predviden izbirni izpit.

Po merilih za prehode je mogoč tudi vpis v 2. letnik dveletnih magistrskih študijskih programov. Merila določajo, da lahko študent prestopa med programoma, če mu je mogoče priznati vsaj polovico obveznosti po ECTS iz prvega študijskega programa. Druge pogoje – premostitvene izpite ipd. – določijo visokošolski zavodi sami.

Študentje se za vpis prijavijo na podlagi javnega razpisa za vpis. Visokošolski zavodi ga morajo objaviti najmanj štiri mesece pred začetkom študijskega leta. Z razpisom se poleg splošnih podatkov objavijo pogoji za vpis, število vpisnih mest, postopki in roki za prijavo na razpis. Javni visokošolski zavodi in visokošolski zavodi s koncesijo si morajo k razpisu pridobiti soglasje Vlade RS. Izbira kandidatov poteka na posameznem visokošolskem zavodu.

Vpisni pogoji v enovite magistrske študijske programe so enaki kot pogoji za vpis v univerzitetne študijske programe prve stopnje. Prijava in vpis v te programe poteka hkrati z vpisom v prvostopenjske študijske programe in po enakem postopku.

Študijski program (kurikulum)

Magistrski študijski programi študentom omogočajo poglabljanje znanja na širših strokovnih področjih. Usposobijo se za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov, z uporabo raziskovalnih metod in iskanjem novih virov znanja pa za reševanje problemov v vedno novih okoliščinah. Naučijo se prevzemati odgovornost, razvijejo si socialne in komunikacijske zmožnosti za vodenje skupinskega dela. Pomemben je tudi razvoj zmožnosti za kritično refleksijo. Obvezen sestavni del teh programov so projektne naloge v delovnem okolju oziroma temeljne, aplikativne ali razvojne raziskovalne naloge.

Obvezne sestavine študijskih programov druge stopnje določa Zakon o visokem šolstvu stopnje in so enake kot za programe prve stopnje.

Sestavine so natančneje določene v Merilih za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Posebej so določene tudi sestavine za skupne študijske programe.

Postopek sprejema študijskih programov je enak kot za programe prve stopnje. Pri oblikovanju študijskih programov druge stopnje, ki izobražujejo za poklice, regulirane z direktivami EU, so bile upoštevane ustrezne direktive.

Metode poučevanja

Izbira metod je v pristojnosti senatov in posameznih učiteljev. Poleg tradicionalnih oblik poučevanja se v teh programih bolj pogosto kot pri programih prve stopnje uporabljajo druge metode: eseji, projekti, skupinsko delo, diskusijske skupine, študij primerov, obiski podjetij, raziskovalno delo. Povečuje se raba informacijskih tehnologij tako pri rednem študiju kot pri alternativnih oblikah, npr. pri študiju na daljavo. Učbeniki in učna gradiva navadno niso brezplačni, mogoče pa si jih je izposojati v študijskih knjižnicah na visokošolskih zavodih in prek svetovnega spleta.

Učbenike in učna gradiva si je mogoče ob letnem članstvu izposojati preko sistema visokošolskih knjižnic (v študijskih knjižnicah na visokošolskih zavodih, Narodni in univerzitetni knjižnici, Centralni tehniški knjižnici) in prek svetovnega spleta.

Napredovanje študentov

Študentje, ki opravijo obveznosti za posamezni letnik, kot jih določa posamezen študijski program (vaje, kolokvije, seminarske naloge, izpite, praktično izobraževanje itd.), lahko napredujejo v naslednji letnik. V dveletnih študijskih programih druge stopnje morajo praviloma opraviti vsaj 54 KT ECTS, oziroma kot je to določeno s študijskim programom.

Visokošolski zavodi sami odločajo o tem, kolikokrat lahko študentje opravljajo posamezni izpit. Večinoma je določeno, da ga lahko opravljajo največ trikrat, četrtič pa le na podlagi posebne prošnje. Visokošolski zavod odloča tudi o pogojih, pod katerimi študentje lahko hitreje napredujejo.

Zaposljivost

Pri pripravi in prenovi študijskih programov morajo visokošolske institucije sodelovati z delodajalci. Z Merili za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov je določeno, da je treba vsaki vlogi za akreditacijo novega študijskega programa priložiti

• analizo zavoda za zaposlovanje ali elaborat pristojne zbornice ali združenja delodajalcev ali drugih institucij, pristojnih za področje, s katerega so študijski programi, o možnostih za zaposlovanje diplomantov;
• dogovore ali pogodbe s podjetji o praktičnem usposabljanju predvidenega števila vpisanih študentov.

Sodelovanje delodajalcev je predvideno tudi za praktično izobraževanje v delovnem okolju. Delodajalci z visokošolskimi zavodi sodelujejo pri pripravi študijskih programov in pri njihovi izvedbi. Povabljeni so k sodelovanju pri predavanjih in seminarjih. Študentje pri delodajalcih opravljajo praktično izobraževanje, projektne naloge, temeljne, aplikativne ali razvojne raziskovalne naloge, pogosto tudi eksperimentalni del magistrske naloge.

Pouk praviloma poteka v slovenskem jeziku. V skladu z Zakonom o visokem šolstvu in statuti visokošolskih zavodov v tujem jeziku (največkrat angleščini) lahko potekajo deli študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov. Dovoljeno je tudi, da se študijski program v celoti izvaja v tujem jeziku, če se hkrati izvaja v slovenskem. V praksi se tuji jezik največkrat uporablja pri izvedbi skupnih študijskih programov.

Ocenjevanje študentov

Ocenjevanje študentov poteka enako kot v študijskih programih prve stopnje.

Za dokončanje študija mora študent pripraviti magistrsko nalogo. Teme se navadno določijo po ožjih študijskih področjih in se vnaprej objavljajo, študentje pa lahko temo predlagajo tudi sami. Zlasti pri umetniških študijih jo lahko poleg pisnega dela dopolnjuje nastop, koncert, umetniška igra, razstava, predstavitev projekta ipd. Naloga se javno predstavi pred (največkrat tričlansko) komisijo; študentje morajo zagovarjati ugotovitve iz naloge in izkazati znanje z obravnavanega področja.

Podeljevanje listin

Diplomanti si pridobijo diplomo in strokovni naslov, tvorjen v skladu z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih. Tipični strokovni naslovi za diplomante študijskih programov druge stopnje se razlikujejo po študijskih področjih in so magister/magistrica…, magister inženir/magistrica…, magister/magistrica profesor… in magister/magistrica akademski/a…

Diplomantom se od študijskega leta 2001/02 naprej skupaj z diplomo podeljuje tudi Priloga k diplomi. Kdor opravi vse obveznosti po skupnem študijskem programu, dobi skupno diplomo, v kateri so navedeni vsi visokošolski zavodi, ki sodelujejo pri njegovi izvedbi. Skupna diploma je javna listina. Vsebino in obliko skupne diplome ter priloge k diplomi določijo sodelujoči visokošolski zavodi.

Področje priznavanja visokošolskih kvalifikacij je v Republiki Sloveniji urejeno z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja, temelji pa na Zakonu o ratifikaciji Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji. Na ministrstvu, pristojnem za visoko šolstvo, deluje ENIC-NARIC center, ki kot nacionalni informacijski center opravlja naloge v skladu z določili konvencije. Temeljne naloge so zbiranje in posredovanje informacij o slovenskem šolskem sistemu in tujih šolskih sistemih posameznih držav, vodenje postopkov in izdaja mnenj o izobrazbi v skladu z zakonom, priprava informacij javnega značaja za uporabnike, mednarodno sodelovanje v mrežah ENIC-NARIC in širše.