Financiranje

Financiranje predšolske vzgoje

Programi predšolske vzgoje se financirajo iz občinskih proračunov, plačil staršev in drugih virov. Starši prispevajo k ceni programa glede na svoj gmotni položaj, preostali del sredstev za program pa plača vrtcu občina. Ceno programa predlaga vrtec, sprejema pa jo občinski svet. Občina ustanoviteljica sklene z vrtcem pogodbo o financiranju. Vrtec občini ustanoviteljici mesečno izdaja zahtevke za poplačilo stroškov. Občina poleg doplačil k ceni programa zagotavlja še sredstva za investicije v nepremičnine, investicijsko vzdrževanje in opremo.

Občina sofinancira ceno programa staršem s stalnim prebivališčem na njenem območju in staršem tujcem z začasnim prebivališčem, če je vsaj eden od staršev zavezanec za dohodnino v Republiki Sloveniji. Cena programa zajema stroške vzgoje, varstva in prehrane.

Iz državnega proračuna se zagotavljajo sredstva za razvoj dejavnosti in dejavnosti nacionalnega pomena, in sicer za:

• oddelke vrtcev v bolnišnicah, imenovani 'bolnišnični oddelki', katerih dejavnost je namenjena območju države, in polovico sredstev za plače in prejemke ter davke in prispevke za vzgojitelje v oddelkih vrtcev, ki delujejo v drugih bolnišnicah, k delovanju katerih je dalo soglasje tudi ministrstvo, pristojno za predšolsko vzgojo,
• oddelke predšolske vzgoje v zavodih za otroke s posebnimi potrebami, katerih ustanovitelj je država,
• plačilo višjih stroškov za oddelke, kjer se pri vzgojnem delu uporablja italijanski jezik oziroma kjer vzgojno delo poteka dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku (v vrtcih uradnih manjšin), ter oddelke, v katere so vključeni otroci Romov, vključno s financiranjem romskega pomočnika,
• del sredstev za investicije v nepremičnine in opremo na narodno mešanih območjih,
• plačila vrtcem v skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZVRT zagotavljajo sredstva za sofinanciranje plačil staršev, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva otroka oziroma imajo v vrtec vključenega tretjega in vsakega nadaljnjega otroka,
• raziskovalno in eksperimentalno dejavnost, informacijsko-dokumentacijsko dejavnost,
• strokovno izobraževanje pedagoškega osebja,
• zaposlovanje in usposabljanje pripravnikov,
• štipendiranje za vzgojiteljski poklic in za subvencioniranje šolnin,
• otroško in strokovno gradivo, subvencioniranje cene strokovne literature,
• sredstva za nacionalno nagrado za pedagoško osebje,
• sredstva za mednarodno dejavnost,
• oddelke vrtcev, ki izvajajo krajše programe v obsegu 240 ur letno, namenjene otrokom, ki niso vključeni v vrtec in bodo naslednje koledarsko leto dopolnili starost šestih let, k organizaciji in delovanju katerih je dalo soglasje ministrstvo, pristojno za predšolsko vzgojo,
• sredstva za plačilo višjih stroškov delovanja razvojnih oddelkov vrtcev.

Financiranje osnovnega šolstva

Osnovno šolstvo se financira iz občinskih in državnega proračuna, iz donacij, prispevkov sponzorjev in drugih virov.

Država plača osnovnim šolam izvedbo obveznega (pouk in razredne ure) in razširjenega dela programa (neobvezni izbirni predmeti, dopolnilni in dodatni pouk, individualna in skupinska pomoč učencem, interesne dejavnosti, podaljšano bivanje ter jutranje varstvo).

Iz državnega proračuna se zagotavljajo sredstva za plače zaposlenih v osnovnih šolah. Obseg sredstev za plače se določi na podlagi sistemizacije in zasedbe delovnih mest, ki morata biti skladni s predpisi.

Obseg sredstev, ki pripada osnovni šoli, se izračuna na podlagi meril iz Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole. Pravilnik izda minister, in sicer po poprejšnjem posvetu s Strokovnim svetom za splošno izobraževanje in sindikati. Normativi in standardi vsebujejo učno obveznost pedagoškega osebja, merila za vzpostavitev svetovalne službe, knjižnice, administrativno-računovodske in tehnične službe, merila za oblikovanje oddelkov in skupin.

Država zagotavlja tudi sredstva za materialne stroške za program, in sicer za učila in pripomočke, ekskurzije in oskrbo učencev s posebnimi potrebami ter za razvojne in druge podporne naloge, kot so raziskovalna, razvojna, informacijska ter eksperimentalna dejavnost šol in učencev, izpopolnjevanje pedagoškega osebja, razvoj učne tehnologije, mednarodno sodelovanje, delovanje šolskih knjižnic ter subvencioniranje učbenikov in učil ter strokovne literature, tekmovanja učencev in za posebne oblike dela z nadarjenimi, obšolske dejavnosti učencev, subvencioniranje prehrane za učence, izobraževanje Romov, tečaje slovenščine in maternega jezika za tujce v osnovnošolskem izobraževanju, za prevoze učencev in varstvo vozačev, katerih pot v šolo je ogrožena zaradi velikih zveri.

Občine zagotavljajo investicije v osnovne šole, plačujejo stroške investicijskega vzdrževanja in materialne stroške za prostor in opremo, za prevoze ter varstvo učencev vozačev in tako imenovani nadstandardni program. Ta lahko vključuje prisotnost dveh učiteljev ves čas pouka v 1. razredu ali ponudbo dodatne športne vzgoje in podobno. Vrtci in šole lahko sredstva za nadstandardni program pridobivajo tudi na nacionalnih natečajih in z vključevanjem v nacionalne projekte.

Financiranje srednjega šolstva

Srednje šolstvo se financira iz državnega proračuna, prispevkov gospodarskih združenj in zbornic, neposrednih prispevkov delodajalcev za izvajanje praktičnega izobraževanja, prispevkov dijakov, šolnin v zasebnih šolah, kupnine od prodaje storitev in izdelkov, iz donacij, prispevkov sponzorjev in iz drugih virov.

Iz sredstev državnega proračuna se zagotavljajo plače zaposlenih v srednjih šolah; sredstva za materialne stroške, za investicije in za investicijsko vzdrževanje in obnovo nepremičnin in opreme. Pri tem se upoštevajo nacionalni predpisi: zakoni, metodologija za določanje obsega sredstev na dijaka ter kolektivna pogodba.

Država plačuje tudi podporne in razvojne dejavnosti, kot so pokojninsko in invalidsko zavarovanje vajencev in dijakov, subvencioniranje učbenikov z nizko naklado, razvoj srednjega šolstva, raziskovalna, razvojna, informacijska in eksperimentalna dejavnost, profesionalno izpopolnjevanje pedagoškega osebja, razvoj učne tehnologije, mednarodno sodelovanje, delovanje šolskih knjižnic, tekmovanja dijakov in delo z nadarjenimi dijaki, raziskovalna in inovativna dejavnost dijakov, obvezni zdravniški pregledi dijakov zaradi praktičnega pouka, prevozi dijakov in šolska prehrana.

Finančna avtonomija in nadzor

Upoštevaje nacionalne predpise svet vrtca oziroma šole samostojno odloča o svojem programu razvoja in letnem delovnem načrtu ter o uvedbi nadstandardnih in drugih programov. Programske in finančne načrte pripravi ravnatelj, v okvirih, določenih s predpisi. Ravnatelj načrtuje, organizira in vodi delo vrtca oziroma šole. Odgovoren je za porabo denarja v skladu z namenom in po natančno določenih predpisih. Ravnatelji vrtcev morajo pri izračunu cene programa upoštevati nacionalno metodologijo določanja stroškov cene programa. Pristojni minister za izobraževanje izda predpis za določitev stroškov, ki so lahko zajeti v ceni. Na tej podlagi pripravljeno ceno programa in finančni načrt vrtca mora potrditi še občinski svet. Ravnatelji šol morajo pri načrtovanju upoštevati ministrov predpis o normativih in standardih oziroma metodologijo za določanje obsega sredstev na dijaka.

Ravnatelji sprejemajo odločitve s finančnimi posledicami, na primer o sistemizaciji delovnih mest, napredovanju pedagoškega osebja in razvrščanju osebja v plačilne razrede. Merila za sistemiziranje delovnih mest in pravila za napredovanje osebja so predpisana. Ravnatelji srednjih šol, ki se financirajo po metodologiji 'na glavo dijaka', imajo pri porabi denarja nekoliko več manevrskega prostora.

Gospodarjenje z nepremičninami je v pristojnosti ustanovitelja. Ustanovitelj upravlja investicije, organi šole pri tem le sodelujejo. Vrtec oziroma šola ustanovi svoj sklad, iz katerega se financirajo nadstandardne dejavnosti, ki se ne financirajo iz javnih sredstev. Sklad je namenjen na primer za nakup nadstandardne opreme, boljši standard pouka in podobno. Sredstva pridobiva iz prispevkov staršev, donacij, zapuščin in iz drugih virov. Z njimi upravlja upravni odbor sklada, v katerem so predstavniki vrtca, šole in staršev.

Morebitni presežki denarja se v vrtcu ali šoli lahko poračunajo ali porabijo v skladu z odločitvijo financerja. Poravnava morebitne škode, nastale pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih in aktivnostih, je praviloma obveznost ustanoviteljice, v osnovni šoli pa si to obveznost občine delijo z državo.

Šolnine in prispevki staršev v javni vzgoji in izobraževanju

Plačila staršev v predšolski vzgoji

Programi predšolske vzgoje v vrtcih so plačljivi. Osnova za izračun plačila staršev je cena programa, v katerega je otrok vključen.

V ceni programa so upoštevani:

• plače zaposlenih v skladu s predpisi, ki določajo normative za zaposlovanje in plače javnih uslužbencev,
• materialni in storitveni stroški v skladu z nacionalno predpisanimi standardi in
• normativi ter stroški prehrane.

Starši plačujejo vrtcu od 0 % do 77 % cene programa, odvisno od svojih gmotnih razmer. Plačilo staršev določi pristojni center za socialno delo (CSD) na podlagi nacionalne lestvice, ki starše razvršča v 9 dohodkovnih razredov po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, upoštevaje dohodke in premoženje družine. Višina plačila se z odločbo določi kot odstotek, ki ga plačajo starši od cene programa, v katerega je otrok vključen. Starši z najnižjimi dohodki so plačila oproščeni, starši z najvišjimi dohodki pa plačajo 77 % cene programa. Starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva otroka, so oproščeni plačila za mlajšega otroka. Prav tako so oproščeni plačila za tretjega in vsakega nadaljnjega otroka, ne glede na to, ali je v vrtec vključen hkrati s svojim sorojencem. Plačila vrtca so v celoti oproščeni tudi rejenci.

Pravila o znižanju plačila staršev za vrtce veljajo tako za javne kot za zasebne vrtce s koncesijo in za zasebnike, ki imajo vzgojno-varstveno družino. Le starši, ki niso zavezanci za dohodnino v Republiki Sloveniji, plačujejo polno ceno programa, v katerega je njihov otrok vključen.

Prispevki učencev in dijakov v javnih šolah in šolah s koncesijo

Izobraževanje mladine v javnih šolah in zasebnih šolah s koncesijo je brezplačno. Javne šole in šole s koncesijo ne morejo zaračunavati prispevkov učencem oziroma dijakom, razen za tisto, kar izrecno dovoljuje zakon. Predpisi dovoljujejo, da šola staršem zaračuna

• materialne stroške šole v naravi,
• doplačilo za prehrano učencev in dijakov,
• stroške za ponavljanje mature in
• druge storitve, ki niso obvezne ali presegajo predpisane normative in standarde (nadstandardni program).

Za učence in dijake, ki zaradi socialnega položaja ne zmorejo v celoti plačati navedenih prispevkov, zagotovi denar država po enotnih merilih, ki jih določi minister za šolstvo.

V zasebnih šolah, ki izvajajo javno veljavni program, je delež sofinanciranja programa iz javnih sredstev v glavnini 85-odstoten. Te šole lahko zaračunavajo šolnino, vendar največ do 15 % cene programa. S spremembo zakona o financiranju (2021) so izjema zasebne osnovne šole, ki lahko za izvedbo obveznega dela javno veljavnega programa pod posebnimi pogoji pridobijo 100 % javnih sredstev. Za ta del programa ne smejo zaračunavati šolnin.

Gmotna pomoč družinam

Družinska politika v Sloveniji je bila opredeljena z Resolucijo o temeljih oblikovanja družinske politike. Ta obsega celoto socialnih, ekonomskih, pravnih, pedagoških, zdravstvenih in drugih ukrepov, ki jih država izvaja za večjo kakovost življenja družin in posameznih družinskih članov. Družinska politika temelji na vrednotah varnosti, svobode, solidarnosti, blaginje in enakosti. Med temeljnimi izhodišči sta tudi zavezi, da družba delno prispeva k stroškom vzdrževanja otrok in dodatno varuje družine v specifičnih položajih in okoliščinah. Socialno-varstvena shema, ki jo družinam zagotavlja država, vključuje denarne pomoči države, poleg tega pa tudi zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. 

Starševsko varstvo in družinski prejemki so urejeni z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

Starševsko varstvo

Zakon zagotavlja vsem staršem, ki so zavarovani in imajo plačane prispevke za starševsko varstvo, naslednje pravice:

starševski dopust:­

• materinski dopust (105 dni),
• očetovski dopust (15 dni),
• starševski dopust (160 dni za vsakega od staršev (skupaj 320 dni) v obliki polne ali delne odsotnosti z dela, 60 dni je neprenosljivih za vsakega od staršev; v nekaterih primerih tudi daljši).

starševsko nadomestilo:

• materinsko nadomestilo,
• očetovsko nadomestilo,
• starševsko nadomestilo,
• dobroimetje (plačilo za neizrabljen dopust za nego otroka),
• posvojiteljsko nadomestilo,

krajši delovni čas zaradi starševstva:

• do 3. leta starosti otroka – za vse otroke,
• do 18. leta starosti otroka – zaradi nege in varstva težje gibalno oviranega otroka ali zmerno ali težje duševno prizadetega otroka,
• do 8. leta starosti najmlajšega otroka – za starša, ki neguje in varuje najmanj dva otroka.

Krajši delovni čas zaradi starševstva varstva otroka lahko izrabljata oba starša hkrati, pri čemer skupna izraba pravice ne sme presegati 20 ur tedensko.

Vse pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo se uveljavljajo pri centru za socialno delo, ki o njih tudi odloča.

Družinski prejemki

Po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih lahko gmotno ogrožene družine pridobijo naslednje vrste družinskih prejemkov (v odvisnosti od njihovega socialno-ekonomskega položaja in premoženjskega stanja): ­

• starševski dodatek (mesečni prejemek, ki traja 365 dni od rojstva otroka),
• ­pomoč ob rojstvu otroka (enkratni prejemek), ­
• otroški dodatek (mesečni prejemek – za dobo enega leta – za otroke do 18. leta starosti), ­
• dodatek za veliko družino (enkratni letni prejemek za družine s tremi ali več otroki), ­
• dodatek za nego otroka (mesečni prejemek, dokler trajajo razlogi oziroma do otrokovega 18. oziroma 26. leta starosti),
• ­ delno plačilo za izgubljeni dohodek (mesečni prejemek – dokler trajajo razlogi oziroma do otrokovega 18. leta starosti).

Nacionalne strategije zaščite socialno šibkih

Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva 2022–2030 med drugim vključuje prednostne naloge za preprečevanje socialne izključenosti:

• dohodkovno podporo šibkim,
• spodbujanje trga zaposlovanja,
• zagotavljanje dostopa do socialnih storitev,
• zagotavljanje dosegljivosti (cenovne dostopnosti) storitev in programov ne glede na socialni položaj itd.

• ustrezno dohodkovno podporo;

• opolnomočenje in vključevanje ranljivih skupin v družbo;

• aktivnosti za povezovanje neaktivnih posameznikov s trgom dela;

•  izboljšanje zaposljivosti brezposelnih oseb prek izvajanja aktivne politike zaposlovanja;

•  izboljšanje zaposljivosti in možnosti posameznikov na trgu dela prek vseživljenjskega učenja, vključno z usposabljanjem in izpopolnjevanjem

Strategije dohodkovne podpore šibkim zajemajo: ­

• družinske prejemke po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (dodatki za starše ob rojstvu otroka, otroke, veliko družino), ­
• subvencioniranje vzgoje in oskrbe otrok v vrtcih (razbremenitev staršev s plačili za vrtec; brezplačni vrtec za drugega (mlajšega) otroka; brezplačni vrtec za tretjega in vsakega nadaljnjega otroka, ne glede na to, ali je v vrtec vključen hkrati s sorojencem),
• subvencioniranje šolske prehrane (socialno ogroženim pa do 100 %; subvencija za malice in kosila socialno ogroženih učencev), ­
• subvencioniranje prevozov dijakov,
• ­subvencioniranje izposoje učbenikov.

Domovi za učence in dijaški domovi

V Sloveniji so domovi za učence in dijaški domovi namenjeni učencem in dijakom, ki se šolajo zunaj domačega okolja. Poleg nastanitve in oskrbe opravljajo tudi vzgojno dejavnost. Domovi za učence in dijaški domovi zagotavljajo dijakom urejene življenjske in učne razmere ter uspešno vzgojo.

Bivanje v domovih učencev je urejeno v Zakonu o osnovni šoli. V domovih za učence bivajo pretežno učenci, ki se izobražujejo po prilagojenih programih osnovne šole oziroma posebnih programih. Celotno oskrbo plača država.

Bivanje dijakov v dijaških domovih je urejeno z Zakonom o gimnazijah in s Pravilnikom o bivanju v dijaških domovih. Starši ali skrbniki plačajo stroške bivanja dijakov, stroške vzgojnega programa plača država. Staršem, ki imajo v dijaškem domu hkrati več otrok, se oskrbnine v celoti subvencionirajo iz državnega proračuna.

Davčne olajšave

Z Zakonom o dohodnini (2007) je uveljavljeno povečanje neobdavčenega dela dohodka in zmanjševanje progresivnosti obdavčitve aktivnih dohodkov. Z novelo Zakona o dohodnini (2008) se s povečano splošno olajšavo za najnižje dohodkovne skupine dodatno znižuje davčna obveznost zavezancev z najnižjimi dohodki. Od leta 2020 veljajo tudi dodatne olajšave za vzdrževane družinske člane. Posebne olajšave za zavezance, katerih otroci se izobražujejo, ni. Dohodnine se ne plača od dohodkov v zvezi z izobraževanjem (25. člen).

Finančna pomoč družinam otrok s posebnimi potrebami

Družinam in otrokom s posebnimi potrebami država daje dodatno finančno pomoč. Zagotavlja sredstva za:

• usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, 
• pripomočke, opremo in prilagoditev prostora v vrtcu ali šoli,
• plačilo spremljevalca za gibalno ovirane in slepe v vrtcu in šoli,
• oskrbo v domovih učencev,
• specializirane učbenike,
• prevoz staršev in njihovih otrok ob pouka prostih dnevih,
• povračilo stroškov prevoza staršem, ki imajo otroke v prilagojenih programih,
• financiranje prilagojenih prevozov dijakov.

Država namenja večji delež sredstev za sofinanciranje razširjenega programa in omogoča ugodnejše razmerje števila otrok na učitelja. Če se starši odločijo za izobraževanje otroka s posebnimi potrebami na domu, država zagotovi plačilo učitelja na domu in krije materialne stroške v skladu s kriteriji za javne šole.

Staršem pripada več letnega dopusta in posebno starševsko nadomestilo za nego in varstvo težje gibalno oviranega otroka ali zmerno ali težje duševno prizadetega otroka, in sicer do otrokovega 18. leta starosti.

Štipendije in druge denarne pomoči otrokom, učencem in dijakom

Štipendiranje dijakov je urejeno z Zakonom o štipendiranju. V Sloveniji se podeljujejo naslednje vrste dopolnilnih prejemkov, namenjenih za poravnavo stroškov izobraževanja: ­

štipendije: ­

• državne, ­
• Zoisove, ­
• kadrovske (štipendije delodajalca),
• za Slovence v zamejstvu in po svetu, ­
• za deficitarne poklice,
• Ad futura za mednarodno mobilnost,
• za državljane držav (izven EU), s katerimi ima Republika Slovenija sklenjene dvostranske ali večstranske sporazume o sodelovanju na področju izobraževanja oziroma podeljuje štipendije na podlagi vzajemnosti; ­

spodbude za izobraževanje: ­

• neposredno sofinanciranje kadrovskih štipendij neposredno delodajalcem, ­
• posredno sofinanciranje kadrovskih štipendij posredno upravljavcem regijskih štipendijskih shem ali lokalnim skupnostim,
• nagrade za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe.

Vsi dijaki, ki prejemajo dodatek glede na dohodek v družini (cenzus), so upravičeni do državne štipendije. Izpolnjevati morajo tudi splošne pogoje:

• da so ob prvem vpisu v srednjo šolo mlajši od 22 let,
• da niso zaposleni ali vpisani v evidenco brezposelnih in
• da ne prejemajo druge štipendije (ali prejemkov za izobraževanje po drugih predpisih).

Državna štipendija znaša najmanj 31 evrov mesečno, z vsemi dodatki pa do približno 330 za dijake (do 18 let) in približno 60 za študente (nad 18 let). Dodatki k državni štipendiji za dijake: ­

• za bivanje, ­
• za učni oziroma študijski uspeh, ­­
• za štipendiste s posebnimi potrebami.

Zoisovo štipendijo, ki je višja od državne, lahko dobijo nadarjeni in zelo uspešni dijaki. Od šolskega leta 2024/25 dalje bo z novelo zakona o štipendiranju ZŠtip-1C mogoče hkrati prejemati tako državno kot Zoisovo štipendijo.

Za štipendijo za akreditiran izobraževalni program v tujini lahko kandidirajo dijaki, če v Sloveniji takega izobraževanja ni ali če gre za mednarodno izmenjavo. Tudi te štipendije so višje.

Delodajalci dodeljujejo štipendije po svojih merilih.

Do sredstev za spodbujanje izobraževanja so upravičeni delodajalci, upravljavci regijskih štipendijskih shem ali lokalne skupnosti, če upoštevajo pogoje in merila, ki veljajo za državno štipendiranje.

Enkratne nagrade za prispevke k trajnostnemu razvoju družbe se podeljujejo dijakom z izjemnimi dosežki, kot so na primer najvišja mesta na državnih ali mednarodnih tekmovanjih, raziskovalne naloge, inovativni izdelki, umetniška dela, objave projektov in podobno.

Sredstva za dopolnilne prejemke za izobraževanje, razen štipendij delodajalcev, se zagotavljajo iz državnega proračuna, izplačujejo pa jih centri za socialno delo in Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije (Sklad). O dodeljevanju državnih štipendij odloča pristojni center za socialno delo. Sklad odloča o dodeljevanju Zoisovih štipendij, štipendij za Slovence v zamejstvu, o spodbudah za izobraževanje in nagradah za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe. O dodelitvi štipendij za državljane tretjih držav odloča Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS).

Druge ugodnosti

Mladina do 30. leta lahko uveljavlja različne popuste za potovanja v okviru mladinskih organizacij, ki jih regresira država. Namen je spodbujati mobilnost in možnost udeležbe otrok in mladine na izobraževalnih, vzgojnih, kulturnih in športnih aktivnostih. Država zagotavlja tudi sredstva za popuste mladine pri vstopninah za kulturne in umetnostne prireditve.

Financiranje zasebne vzgoje in izobraževanja

Zasebne vzgoje in izobraževanja za otroke in mladino, ki bi se v celoti financirala iz zasebnih virov, v Sloveniji ni. Zasebni vrtci in šole se financirajo ali sofinancirajo iz javnih sredstev. Mehanizmi nadzora so enaki kot v javnih vrtcih in šolah. Programe zasebnih šol se spremlja in preverja ves čas šolanja prve generacije.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja razlikuje med naslednjimi oblikami zasebne predšolske vzgoje, osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev: ­

• zasebni vrtci in šole s koncesijo za izvajanje javnoveljavnega programa, ­ki izvajajo kurikul, ­
• zasebni vrtci in šole brez koncesije, katerih programe akreditira Strokovni svet za splošno izobraževanje in si s tem pridobijo javno veljavnost, to so:
  • ­zasebni vrtci in šole, ki izvajajo mednarodno priznan program po posebnih pedagoških načelih (Steiner, Decroly, Montessori in podobno), ­
  • konfesionalni vrtci in šole,
  • vsi drugi zasebni vrtci, ki izvajajo lastne programe, ki jih je določil ustanovitelj (kot so denimo glasbeni in gozdni vrtci itd.).

Zasebnim vrtcem brez koncesije zagotavljajo sredstva za vključene otroke občine, in sicer za posameznega otroka 85 % cene istovrstnega programa javnega vrtca, ki je zmanjšana za znesek plačila, ki bi ga starši plačali, če bi bil otrok v javnem vrtcu. Zasebne osnovne šole in gimnazije (v register zasebnih srednjih šol ni vpisana nobena poklicna ali strokovna srednja šola) se sofinancirajo po večini iz javnih sredstev v višini 85 %, ki jih država oziroma občina zagotavlja za izvajanje javnega programa. Trenutno so izjema le zasebne osnovne šole, ustanovljene po spremembi zakona (2021), ki lahko pridobijo za izvedbo obveznega dela javno veljavnega programa 100 % javnih sredstev. V tem primeru ne smejo zaračunavati šolnin.

V javnih sredstvih za financiranje zasebnih vrtcev in šol niso všteta sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo. Zasebne šole lahko sodelujejo tudi na natečajih in v projektih, ki so namenjeni javnim šolam.

Plače strokovnih delavcev se oblikujejo v skladu z zakonom in drugimi predpisi, ki veljajo za javne vrtce in šole. Financiranje in obveznosti zasebnih vrtcev in šol se urejajo s pogodbami med financerjem in zavodom.

Vse finančne pomoči, ki pripadajo družinam in otrokom, učencem in dijakom, vpisanim v javne vrtce in šole, pripadajo tudi tistim v zasebnih vrtcih in šolah z javno veljavnim programom.

Zasebni vrtci

Zasebnim vrtcem pripadajo sredstva iz občinskega proračuna, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

• izvajajo najmanj poldnevni program,
• ­imajo vključenih najmanj za en oddelek predšolskih otrok,
• ­imajo zaposlene oziroma drugače zagotovljene vzgojitelje in vzgojitelje predšolskih otrok - pomočnike vzgojiteljev za izvedbo programa v skladu z zakonom in drugimi predpisi in ­
• so dostopni vsem otrokom.

Zasebni vrtci s koncesijo postanejo del javne mreže vrtcev in se financirajo enako kot javni vrtci. Zasebne vrtce brez koncesije občine sofinancirajo v manjšem obsegu, zato so praviloma dražji za starše. Ne glede na to pa imajo tudi ti starši pravico do subvencij države za drugega otroka v vrtcu.

Program predšolske vzgoje lahko vrtec ali zasebni vzgojitelj organizira tudi v vzgojno-varstveni družini. Ta oblika vzgoje in varstva se izvaja na domu vzgojitelja ali vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnika vzgojitelja. Vzgojitelj ima lahko status zasebnika, lahko pa je zaposlen v bližnjem vrtcu. Samostojni zasebnik se mora registrirati (vpisati v razvid) pri ministrstvu, pristojnem za izobraževanje; ta mu določi tudi največje število otrok, ki jih lahko sprejme glede na svojo usposobljenost, program in prostorske razmere. Tako si pridobi pravico do sofinanciranja iz javnih sredstev. Zasebnik, ki ima organizirano vzgojo in varstvo otrok v vzgojno-varstveni družini, pridobiva javna sredstva za sofinanciranje cene programa na enak način in po enakih merilih kot zasebni vrtci. Tudi plačila staršev se urejajo po enakih merilih kot za plačila staršev v javnih vrtcih.

Zasebne osnovne šole

Zasebna iniciativa na področju šolstva omogoča staršem izbiro vzgoje in izobraževanja v skladu z njihovimi nazorskimi prepričanji. Obenem je pogojena z zahtevo po kakovosti. Če program ne zagotavlja zahtevanih standardov kakovosti, ga Strokovni svet za splošno izobraževanje ne potrdi in ne dobi javne veljavnosti, ker se šteje, da ni v skladu s pravico otrok do kakovostne izobrazbe.

Zasebne osnovne šole so opredeljene kot obogatitev javnega šolskega sistema, ki veča izbiro staršev pri vpisu otroka v šolo, omogoča večjo fleksibilnost javnega šolskega sistema in dopolnjuje javno šolsko mrežo tam, kjer ima ta premajhne zmogljivosti.

Odpiranje zasebne osnovne šole ne sme povzročiti zapiranja javne šole, ki bi ostala prazna zaradi vpisa učencev v zasebno šolo. Če bi bila zaradi zasebne osnovne šole ogrožena edina javna šola v danem šolskem okolišu, zasebni šoli ne pripadajo javna sredstva.

Financiranje iz javnih sredstev je pogojeno tudi z naslednjimi zahtevami:

• zaposleni učitelji morajo izpolnjevati zakonske pogoje za učitelje v javni šoli,
• omejena je višina šolnin,
• plače učiteljev so vezane na plače učiteljev v javnih šolah oziroma na plačno zakonodajo.

Program zasebne osnovne šole mora upoštevati nacionalne predpise o vsebinah obveznega izobraževanja. Zagotavljati mora pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenskega jezika – na narodno mešanih območjih pa tudi italijanskega oziroma madžarskega jezika –, matematike, tujega jezika, zgodovine, državljanske in domovinske vzgoje ter etike, športne vzgoje, vsaj enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta in vsaj enega predmeta s področja umetnosti. Program mora akreditirati pri Strokovnem svetu za splošno izobraževanje.

V šolskem letu 2023/24 je šest zasebnih osnovnih šol v Sloveniji izvajalo programe po posebnih pedagoških načelih (Steiner, Montessori, Vzgoja za življenje) in katoliški program.

Zasebne gimnazije

Tudi zasebne gimnazije pomenijo dopolnitev javnega šolstva. Omogočajo izbiro izobraževanja po posebnih pedagoških načelih ali v skladu s posebnimi verskimi oziroma filozofskimi prepričanji. Programi zasebnih gimnazij dobijo status javne veljavnosti, ko strokovni svet za splošno izobraževanje potrdi njihov izobrazbeni standard kot enakovreden izobrazbenemu standardu javnih šol.

Zasebne gimnazije, ki izvajajo javno veljavni program in izpolnjujejo predpisane pogoje za prostor, opremo in strokovne delavce, imajo pravico do vpisa v razvid šol, ki ga vodi ministrstvo, in do 85 % sredstev, ki jih država namenja javnim šolam za plače in materialne stroške.

Zasebne gimnazije v Sloveniji izvajajo programe po posebnih pedagoških načelih (Waldorfska gimnazija), konfesionalne programe in državni program gimnazije (ustanovitelja sta zasebnika).