Vseživljenjsko izobraževanje in učenje

Razvoj vseživljenjskega izobraževanja in učenja v Sloveniji se je začel že pred drugo svetovno vojno. Pedagoški teoretiki, ki so razvili koncept, so razumeli, da se izobraževanje kot del procesa začne v otroštvu in nadaljuje ves čas odraslosti (glej, npr. Karl Ozvald, Kulturna pedagogika iz leta 1927). Trdili so, da mora začetno izobraževanje razviti zmožnosti za poznejše samostojno učenje, in da vzajemno učenje med posameznikom in skupnostjo poteka skozi celotno življenje vsakega posameznika.

Politični dokumenti o vseživljenjskem učenju

• Resolucija o izobraževanju strokovnih kadrov (1970) in Resolucija o razvoju vzgoje in izobraževanja na temelju samoupravljanja (1974). S tema dokumentoma se je v nekdanji Jugoslaviji uveljavil koncept stalnega izobraževanja.
• Zakon o usmerjenem izobraževanju (1980) je uveljavil pojmovanje izobraževanja kot stalne sestavine človekovega življenja in dela. Zakon je urejal celoten sistem izobraževanja od srednješolskega izobraževanja do doktorskega študija in je predvideval, da naj bi se izobraževanja in delo prepletala v permanenten proces. Posameznikom bi s tem omogočili vsestranski in permanentni razvoj osebnosti ter ustvarjalno in inovativno delo in življenje.
• Bela knjiga o izobraževanju iz leta 1995 je priznavala potrebo po izboljšanju kakovosti in raznovrstnosti izobraževanja odraslih ter dostopu do ustreznih programov. Predvidevala je, da izobraževanje odraslih naj ne bi imelo le kompenzacijske vloga, vendar bi moralo služiti tudi kot gonilo inovacij in razvoja. Na splošno sta bila izobraževanje in učenje odraslih pojmovana kot sestavni del strategije vseživljenjskega (permanentnega) učenja.
• Strategija vseživljenjskega učenja, tj. strateški dokument, ki ga je leta 2007 sprejel minister, odgovoren za izobraževanje. Strategija vključuje vse evropske definicije in cilje ter jih povezuje s specifičnimi razmerami v Sloveniji.
• Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji 2011, v kateri je med splošnimi načeli izobraževanje zapisano, da je dobro urejen sistem izobraževanja odraslih nujen pogoj za to, da ima vsak posameznik v odraslosti možnost vseživljenjskega učenja.
• Nacionalni strateški referenčni okvir (2007–2013), socialna in razvojna strategija in operativni programi za krepitev regionalnih razvojnih potencialov in razvoj kadrov.

Strategija vseživljenjskega učenja

Vseživljenjsko učenje je kot vodilno načelo sodobnega izobraževanja in učenja v Sloveniji urejeno je s strateškim dokumentom, ki ga je leta 2007 sprejel minister, odgovoren za izobraževanje.

Strategija vseživljenjskega učenja, ki je del rezultatov izvajanja programa EU Izobraževanje in usposabljanje 2010.

Cilji strategije vseživljenjskega učenja:

• Omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih. Posebno pozornost je treba pri tem nameniti zagotavljanju priložnosti za izobraževalno prikrajšane skupine.
• Krepiti zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
• Razvijati pri vseh ljudeh zavedanje, da imajo pravico do učenja in izobraževanja, in tudi krepiti njihovo soodgovornost zanj.
• Omogočiti vsakemu človeku učenje po njegovi meri, to pomeni, da se skušata izobraževanje in usposabljanje optimalno prilagoditi potrebam in zahtevam učeče se osebe.
• Razvijati pozitiven odnos posameznika do učenja in razumevanje pomena vseživljenjskosti učenja v vseh obdobjih človekovega življenja; tak odnos je treba včleniti v kurikule na vseh stopnjah vzgoje in izobraževanja.
• Zvišati raven vseh vrst pismenosti prebivalcev Slovenije ter rabe pismenosti za različne namene in v različnih povezavah.
• V nacionalni politiki ter v teoriji in praksi vzgoje in izobraževanja v Sloveniji doseči integracijo vseh področij vzgoje in izobraževanja v koherenten sistem, ki bo zagotavljal enakovredne in enakopravne možnosti za razvijanje in udejanjanje različnih zvrsti, oblik, vsebin in namenov izobraževanja in učenja.
• Razviti kakovostno in prožno ponudbo možnosti in okoliščin za nenehno učenje, izobraževanje in usposabljanje ter možnost za izbiro raznovrstnih in učinkovitih metod učenja in poučevanja.
• Spodbujati in omogočati učenje na vseh življenjskih področjih in področjih dejavnosti. To naj z ustreznimi instrumenti omogoči celostna politika, ki mora povezovati gospodarski interes z družbenimi in kulturnimi cilji.
• Zagotoviti ustrezno ravnotežje med vlaganjem v izobraževanje in učenje za zboljševanje človeškega kapitala (povečevanje produktivnosti, konkurenčnosti in individualne zaposljivosti) ter vlaganjem v izobraževanje in učenje za osebni razvoj in dejavno demokratično državljanstvo.
• Pospešiti uveljavljanje in uporabo znanja, spretnosti in učenja kot temeljnega vira in gibala za razvoj lokalnih in regionalnih območij ter v teh tudi za razvoj socialnih omrežij.
• Z vsemi javnimi sredstvi ter mediji za sporazumevanje in oglaševanje promovirati vseživljenjskost učenja kot temeljno življenjsko vrednoto.
• Pospešiti razvijanje »učeče se družbe« in »družbe, ki temelji na znanju« ter »družbe mislečih« kot njune evolucijske nadgradnje.
• Spodbujati mobilnost v izobraževanju in zaposlovanju.

Kot ključna socialna in razvojna strategija, je bilo vseživljenjsko učenje vključeno v številne strateške dokumente in programe, kot so na primer Nacionalni strateški referenčni okvir (2007–2013) in operativni programi za krepitev regionalnih razvojnih potencialov in razvoj kadrov. 

Nacionalne politike in strateški dokumenti, ki odražajo politike vseživljenjskega učenja, med drugim vključujejo tudi:

• Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2030;
• Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji za obdobje 2021–2030;
• Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030;
• Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji;
• Resolucija o Nacionalnem programu za mladino 2013–2022;
• Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022–2030;
• Digitalna Slovenija 2030 (krovna strategija digitalne preobrazbe Slovenije do leta 2030).

Porazdelitev odgovornosti za vseživljenjsko učenje

Na centralni, vladni ravni sta za politike in programe vseživljenjskega učenja primarno odgovorna ministrstvo, odgovorno za izobraževanje, ter ministrstvo, odgovorno za delo.

Javni zavod Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS) opravlja tehnične in administrativne naloge povezane z izvajanjem evropskega izobraževanja in usposabljanja ter mobilnosti za študij. Leta 2007 je Evropska komisija akreditirala CMEPIUS kot nacionalno agencijo za akcijski program EU Vseživljenjsko učenje, ki se je zaključil leta 2013. Od takrat je CMEPIUS zadolžen za nadzor programa Erasmus+, naslednika programov Erasmus (2014–2020) in Vseživljenjskega učenja.

Andragoški center Republike Slovenije (ACS) je osrednji javni zavod in krovna ustanova za izobraževanje odraslih. Osnovni namen delovanja centra je razvijanje področja izobraževanja odraslih skladno z Resolucijo o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji (2013–2020) ter drugimi nacionalnimi in evropskimi strateškimi dokumenti ter razvojnimi usmeritvami v izobraževanju odraslih. Od leta 2012 dalje deluje tudi v vlogi nacionalnega koordinatorja Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO). 

Izvajanje politik vseživljenjskega učenja

Nadaljujejo se razvojni projekti, programi in dejavnosti, ki so pomembni za izvajanje strategije vseživljenjskega učenja, kot so:

• študijski krožki;
• središča za samostojno učenje;
• projektno učenje mlajših odraslih;
• borze znanja;
• izobraževanje za trajnostni razvoj;
• svetovalna središča za izobraževanje odraslih;
• tedni vseživljenjskega učenja;
• javnoveljavni programi Usposabljanje za življenjsko uspešnost.

S spremembo zakonodaje na področju izobraževanja odraslih leta 2020 je postala javna služba svetovalna dejavnost pri:

• vključevanju v program osnovne šole za odrasle in pri nadaljevanju izobraževalne poti;
• vključevanju v javnoveljavne izobraževalne programe za odrasle, po katerih se ne pridobi javnoveljavna izobrazba;
• vključevanju v neformalne izobraževalne programe za odrasle;
• ugotavljanju in dokumentiranju znanja, spretnosti in veščin, pridobljenih v neformalnem izobraževanju in priložnostnem učenju na podlagi
• dokumentacije, in sicer za osebnostni razvoj, nadaljnje izobraževanje in vključitev na trg dela;
  samostojnem učenju.

Izvajalci programa osnovne šole za odrasle in/ali javnoveljavnega izobraževalnega progama za odrasle in izvajalci svetovalne dejavnosti kot javne službe v izobraževanju odraslih se danes povezujejo v javno mrežo.

Zakonodaja dopušča zagotavljanje neformalnih izobraževalnih programov, programov za osvajanje novih in posodabljanje spretnosti ter usposabljanje za izboljšanje zaposljivosti posameznikov. Takšni programi se upoštevajo v postopkih za priznavanje neformalno pridobljenega znanja in pridobivanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij.

Na področju formalnega izobraževanja so programi poklicnega izobraževanja pripravljeni na podlagi poklicnih standardov, ki določajo potrebno znanje, spretnosti in kompetence ter so ovrednoteni s kreditnimi točkami. Programi imajo modularno strukturo, zaradi česar imajo študenti večjo izbiro glede stopnje izobraževanja in poklicnih kvalifikacij.

Višješolski programi so oblikovani v skladu s skupnimi evropskimi načeli, ki veljajo za kratke programe v visokošolskem izobraževanju. Višje šole študentom omogočajo izbiro vsebine, ocenjujejo predhodno pridobljeno znanje in izdajajo prilogo diplomi. Zakon omogoča tudi zagotavljanje neformalnih programov v obsegu do 35 kreditnih točk.

Šole lahko za odrasle uporabljajo osebne izobraževalne načrte. To pomeni, da se metode dela z odraslimi prilagodijo predhodnim formalnim in neformalnim izkušnjam ter stopnji znanja učencev.

Razvojno delo na tem področju je potekalo z nacionalnim raziskovalnim projektom Mreženje za vseživljenjsko učenje CRP 2006–2013, razvoj središč za vseživljenjsko učenje, enota za študij na daljavo, kariernih centrov ter skupna tehnološka orodja, kot so programska oprema za izobraževanje na daljavo, e-izobraževanje in spletne učilnice. Ugotovitve projekta so visokošolskim in višješolskim zavodom pomagale prepoznati ciljne skupine za vseživljenjsko učenje in njihove interese. Obenem so pripomogle k razvoju ustreznih programov izobraževanja in usposabljanja ter k prepoznavanju potencialnih partnerjev pri izvedbi programa, kot so poslovne mreže, lokalne mreže, centri odličnosti in tehnološki parki.

Napori za izboljšanje izvedbe vseživljenjskega učenja se odražajo tudi v razvoju in izvajanju strateških dokumentov zavodov za visokošolsko in višješolsko izobraževanje.

Z vsebinskega vidika formalni projekti vseživljenjskega učenja zajemajo tudi javnoveljavni programi za izpopolnjevanje. Ti so zlasti pogosti na področju stalnega profesionalnega razvoja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Obstajajo tudi modularni študijski programi za pridobitev javnoveljavne izobrazbe in kvalifikacij za določene poklice ali opravljanje konkretnih nalog v določenih poklic (npr. v menedžmentu, zdravstvu). Ciljne skupine so študenti posameznih univerz ali samostojnih visokošolskih zavodov. Poleg izbranih študijskih programov, jim izobraževalni zavodi zagotavljajo komplementarne programe za učenje tujih jezikov in programe, namenjene razvoju informacijskih, komunikacijskih, tehnoloških, socialnih in podobnih kompetenc. Druga večja skupina so nekdanji diplomanti. Ti imajo na voljo številne osvežitvene tečaje, zlasti v povezavi z novimi tehnologijami in metodami, kot so gradnja energetsko varčnih stavb, uporaba novih materialov, sodobno vodenje projektov ipd.